ZGODBA S TRIBUNE: NOVINAR MARIJAN GREGORČIČ

11.6.2020

Med temi, ki so sopotniki naše košarkarske zgodbe, je zagotovo tudi Marijan Gregorčič. Danes čili 78-letnik je bil več kot 40 let dopisnik Sportskih novosti in ostalih medijev.

Vleklo ga je v novinarstvo

„Z novinarstvom sem začel, ko sem bil star 22 let,“ nam pove Marijan, s katerim smo se srečali v njegovem okolišu na ulici Slavka Gruma v Novem mestu, kjer živi še danes. Šolal se je v Novem mestu in končal dopolnilno šolo v Črnomlju, delal pa je v Krki, kjer je bil kurir in arhivar. Vmes je začel intenzivno pisati. „Vleklo me je v novinarstvo, sprva sem pisal za Krkin časopis,“ pove. Šport je imel vedno rad, bil je tudi rokometni sodnik, košarko pa je spremljal v letih, ko se je igrala še na Loki. „Večkrat sem pisal tudi zapisnik, pa naj si bo pri košarki ali pri odbojki,“ pove.

Širok diapazon medijev

Vmes se je pojavil razpis, ko so pri Radiu Televiziji Slovenije iskali dopisnike, prijavil se je in bil sprejet. „Pripravljal sem poročila,“ pove, vmes pa so ga k sodelovanju povabili še pri ljubljanskem Dnevniku, Delu, mariborskem Večeru, pisal je tudi za medije za Hrvaškem in v Srbiji. „Še danes me radi pokličejo iz Zadra ali Beograda, ker vedo, da sem na tekmi Krki. Takrat pomagam s kakšno informacijo,“ pove Marijan, ki je največji opus ustvaril v Sportskih novostih, s katerim je sodeloval 40 let, sklenil pa je leta 2015. Prispevke je pripravljal tudi za Radio Ognjišče.

Panathinaikosa ne bo pozabil

„Še danes se spomnim, kaj so mi rekli, ko sem začel pisati za Sportske novosti. Marijan, zapomni si, vsak članek mora imeti srce in dušo,“ opiše napotke, ki jih je dobil, se lotil dela in se zapisal med novinarske legende. Marijan ne skriva, da je vedno občudoval in spremljal delo Slavka Dokla, žal že pokojnega novinarja, ki je pustil globok pečat tako v regiji kot v Sloveniji. „Ponosen sem na članek, ki je nastal po zmagi naše Krke proti Panathinaikosu. Tistega članka žal nimam, sem pa dodal naslov Ljudi moji, pa je li to moguće. Uporabil sem besede izjemnega komentatorja Mladena Delića,“ se Gregorčič ozre v november 2001, ko je v Novem mestu padel grški Panathinaikos, 82:81 je bilo v 5. krogu Evrolige, naše člane je vodil Aleš Pipan, odločilni prosti met je prispeval Mario Šamanić.

Po izjavo na trening

Prav s trenerjem Pipanom je povezana anekdota, ki jo rad pove Marijan. „Za kvalitetno delo rabimo izjave. Pri Pipanu je bilo tako, da sem jih dobil vedno, sem pa moral prej spremljati trening. Pa saj je logično, pa še videl sem, kaj se dejansko na treningu dela,“ pove Gregorčič, ki je bil najbolj navdušen nad našim nekdanjim trenerjem Nevenom Spahijo. „Pa s Sanijem Bečirovičem je bilo tudi prijetno sodelovati. Spomnim se, da je zaradi Sanija vsakič prišel še en avtobus navijačev na tekmo v Novo mesto,“ navrže Marijan, ki se je ob koncu svoje novinarske kariere soočil tudi z računalniki. „Pisal sem tekste, malce sem imel težave s pošiljam fotografij, pa sem tudi to potem uspel,“ smeje pristavi Marijan, ki je praviloma svoje tekste oddajal tako, da so ga poklicali iz uredništva.

Danes Marijan rad pride na tekmo v Športno dvorano Leona Štuklja. Ko ni na tekmi, pa mu čas krajšajo vnuki in vrt. „Rad pa gledam tudi športne prenose na televiziji,“ še sklene Marijan.