USPEH PROTI OLIMPIJI JE DAL KRILA ZA FINALE

26.5.2020

Pod uspeh Krke, prvi naslov državnega prvaka leta 2000, se je podpisal tudi Matjaž Smodiš, ki je 16. maja 2000 v dvorani Marof v zrak dvignil pokal za najboljšega v državi. Krka je bila s 3:1 v zmagah boljša od Pivovarne Laško, v polfinalu pa z 2:0 od Uniona Olimpije.



Poleteli do naslova

„Pritiska niti nismo čutili. Bolj kot pa je šla serija h koncu, bolj smo si želeli, da je konec. Da potrdimo naslov. Dejansko smo leteli. Premagali smo Olimpijo, imeli smo krila za še za 10 takih tekem, če bi bilo treba. Bila je evforija,“ se Smodiš ozre v maj 2000. Pravi, da so uspeh in prvi naslov proslavili, kot se za tak uspeh za gre. Krka se je v sezoni 1999/2000 predstavila tudi v Evropi. „Malce kratki smo bili pri igralski zasedbi, za vsa tekmovanja in nastope. Smo pa si nabrali pomembne izkušnje. Na vsake tri, štiri dni smo igrali tekme, nasprotnikov skoraj poznali nismo, a smo se navajali na ta način. Potem je prišla ta končnica domače lige, na drugi strani pa Olimpija. Dejansko smo se ob tem spoznanju, da igramo proti Ljubljančanom, sprostili. Kot da bo konec, letalske karte so bile kupljene, v naših glavah pa to, da je konec sezone tu. A smo odreagirali, naredili smo svoje in prosperirali,“ se Smodiš ozre na sezono, ko so do naslova porazili oba tedanja slovenska evroligaša.

Ljubljančani motiv več

Leto poprej je imel Smoki opcijo, da se poslovi od Novega mesta. „Ponudbe do deževale... Zelo blizu Olimpiji sem bil, a sem se sam nekako odločil, da ne grem. Da ostanem v Krki. Izkazalo se je, da sem se odločil super. Mogoče pa je motiv za tekme proti Olimpiji zrasel tudi zaradi celotnega postopka o poizkusu prestopa v Olimpijo, ko se je zunaj parketa zgodilo precej nečednih stvari,“ Matjaž pove, da so bile zanj tekme proti Olimpiji tudi za to nekaj posebnega. Vesel je, ker je gor rasel v Novem mestu, kjer si je v Krki priboril konkretno vlogo. „Imel sem to srečo, da sem ob koncu osnovne šole pri 15 letih izgledal kot odrasla oseba – imel sem skoraj dva metra in 115 kilogramov. Po fiziki mi vsaj na treningu ni bilo težko parirati veteranom in držati koraka z njimi. To je bil ključ mojega napredka in uspeha,“ priznava Smodiš, ki meni, da mu je bilo prihranjeno nekaj tega, kar doživljajo danes mladi fantje, ko odhajajo v svet. „Priznam pa, da mi prvih nekaj mesecev v Bologni ni bilo lahko. Vse skušaš korigirati. Potem vidiš, da je to povsem normalna stvar, prehodna faza procesa, ali boš šel skozi ali ne. Vedno pa ostanejo lepi spomini,“ se Smodiš spomni prvih mesecev na tujem, odkoder je šel iz Slovenije, kjer je bil obdan s prijatelji.

Nakić in Jevtović

V Novem mestu se je kalil tudi ob Ivu Nakiću, trikratnemu evropskemu klubskemu prvaku, ki je prišel v Novo mesto. „Šok je bil za nas, da je klubu uspelo pripeljati tako zvezdo v klub. Resda je bil pred koncem kariere, a nam je dal ogromno – od njega si se lahko naučil pozitivne in negativne stvari, kar je pač kdor hotel. Zaradi njega smo postali vsi boljši igralci na parketu,“ je na temo Ive Nakića povedal Smodiš, potem pa nekaj besed namenil še Dejanu Jevtoviću:
„Dejan je bil košarkarska legenda, pa tudi zdaj v pokošarkarskem življenju je tako. V naši tedanji ekipi je bil kot nek katalizator, ki je povezoval ekipo. Bil je zabavljač z vrhunskimi atletskimi sposobnostmi. Imel je malce slabši met, tega se je zavedal, zato ni pretiraval. Odličen je bil v obrambi, kot veteran pa nam je pokazal, kako določene zadeve delati na treningu in nas učil spoštovanja do Ive Nakića in vseh ostalih. Naši veterani so se hitro pobratili, poenotili in postali homogeni,“ se 40-letni Smodiš ozre v šampionsko sezono 1999/2000.



Hobi, ki je postal učiteljica življenja

Z Matjažem smo se pogovarjali pred dvorano Marof, kjer je Smodiš začel svojo kariero. „Košarka je moj hobi. To je šport, s katerim sem se ukvarjal, prerasla je v mojo življenjsko sopotnico, postala moja učiteljica življenja, popeljala me je po celem svetu. Morda bi spremenil le to, da bi imel kako poškodbo manj, da bi lahko kako leto več igral in da ne bi danes čutil toliko malih kroničnih posledic,“ označi odnos do košarke. „Ko sem prvič stopil v dvorano Marof, nisem imel pričakovanj. Na OŠ Grm me je Slavko Seničar zvabil na prve treninge. Bil sem večji od ostalih, malce neroden, nisem kazal ekstra talenta, čas pa je naredil svoje. Prelomnica je bila, ko sem bil izbran v slovensko pionirsko selekcijo na kvalifikacijah in odšel na EP na Finsko. Takrat sem sam sebi rekel: to je šport zate, s tem bi se rad ukvarjal, to bi rad delal. V to sem vložil vso energijo, ostalo je zgodovina,“ še doda Smodiš, ki so ga vmes vabili tudi v atletske, rokometne in nogometne vode, a je ostal zvest košarki. Ostalo pa je, spet se gre strinjati z Matjažem, zgodovina.