ZGODBA Z NAŠE TRIBUNE: RUDOLF LIHTENEGER
10.2.2020
Košarka se igra za navijače. Eden teh, ki je z nami na vseh domačih tekmah, je zagotovo 69-letni Novomeščan Rudolf Lihteneger. „Tekme imam rad, pomenijo mi sprostitev. Nisem ravno eden teh zagrizenih navijačev, ki ne bi zmage privoščil tudi drugemu. Če je kdo boljši, se mu čestita,“ naš sogovornik razkrije svojo filozofijo, s katero dojema in sprejema košarko ter navija za KK Krka.
Kot Boža Maljković
Rojen je bil v mestu Otočac v Liki, kjer je hodil na isto osnovno šolo kot legendarni trener Božidar Maljković. „Pred leti sem mu to tudi povedal,“ se rad spomni še enega od srečanj z velikanom košarke. Ko je bil Rudolf star 10 let, bilo je leta 1961, so z družino zavoljo očetove službe prišli v Slovenijo, sprva so živeli v Mokronogu, potem v Novem mestu, kjer se je Rudolf šolal na srednji gostinski šoli. S službo je začel v kavarni Hotela Metropol, ki se je kasneje združil s podjetjem Avtopromet in gostinstvo Gorjanci Novo mesto. Takrat so dobili v upravljanje tudi gostišče na Loki, kjer je bilo urejeno eno prvih modernih kegljišč v Sloveniji, ob Krki pa so se večkrat merili kegljači Slovenije in Hrvaške, Lihteneger pa je stkal številne prijateljske vezi. Spomine na kegljaške čase pa z veseljem s svojo družbo obuja Pri Vodnjaku v Novem mestu. „Služb nisem veliko menjal, bil sem lojalen. Upokojitev sem dočakal v Gostišču Kos leta 2005,“ nadaljuje Rudolf, ki je prav pri Kosu začel spoznavati še več ljudi iz sveta športa. Tja so pogosto zahajali delavci TV Slovenije na čelu z legendarnim režiserjem Stanetom Škodlarjem. „Navdušili so me za šport in košarko,“ pravi Rudolf, ki je vmes za goste dobil tudi številne trenerje Krke in igralce – tja so zahajali Matjaž Smodiš, Dragiša Drobnjak, trenerji Živko Ljubojević, Neven Spahija, Ivan Sunara in Aleš Pipan.
Sin in vnuka v košarki
„Pri igralcih spoštujem in zelo cenim pripadnost klubu. Da se trudijo. Ko jih vidim, ko pridejo na parket, si hitro ustvarim sliko, kako bo danes na tekmi. Je pa res, da svoje doda tudi tekma sama pa sreča tudi,“ navrže Rudolf, ki mu je v tej sezoni najbolj v spominu ostala nora trojka Glenna Coseyja proti Budućnosti. A mu je tudi jasno, da se vedno ne izide, kot si navijači, podporniki kluba želijo. „Imam dva vnuka, Tima Lihtenegerja in Žigo Fifolta. Z Žigom večkrat govoriva o tekmah in mi pove, da košarkarji hočejo le najboljše, a se ne izide,“ pojasni Rudolf, ki je v bloku v Plavi laguni sosed z Luko Lapornikom, vmes pa je bil v Rudolfovem bloku tudi naš nekdanji košarkar Marko Luković. „Z Luko Lapornikom se pogosto srečava, a mu s košarko ne morim,“ smeje pripomni Rudolf.
Pozdravlja prihod Smodiša
Vesel je, ker je v klub prišel Matjaž Smodiš, ki ga sam spremlja že vrsto let, je tudi ponosen lastnik njegovega dresa, ko je naš novi član uprave še igral v Bologni. Sezona se preveša v drugo polovico, pred nami je boj za pokalni in državni naslov. „Prepričan sem, da bomo obstali v Ligi ABA, v Sloveniji pa bi bilo lepo, da pridemo v finale,“ je jasen Rudolf, ki košarke ni nikoli igral. Jo je pa spremljal zavoljo svojega sina. „Sem pa naredil napako, ker sem se bolj posvečal službi kot pa sinu, ki je bil še ne star 18 let igralec članske ekipe Novolesa,“ priznava naš sogovornik, ki se je potem vedno trudil, da je pomagal svojim otrokom, da so lahko spremljali tekme svojih sinov, sam pa je prevzel za tistih nekaj ur vodenje lokala, ki so ga imeli. Da ne bi ponovili očetove napake.
Rudolf živi zdravo, precej časa nameni rekreaciji. „Dan začnem z vojaškimi vajami, sklece na balkon, temu dodam še počepe in raztezne vaje. Dopoldan in popoldan hodim, popoldan grem tudi na sobno kolo,“ pojasni svoj delokrog aktivnosti, ki ga ohranja pri močeh. Da bo lahko še dolgo navijal za KK Krka.