BITI TRENER JE ČUDOVITO POSLANSTVO

11.9.2019

Delo v mlajših klubskih kategorijah se nadaljuje, so pa zasedbe doživele nekaj sprememb, Tudi zavoljo tega, ker sta se poslovila dolgoletna trenerja in sopotnika kluba Simon Jeraj in Matej Štokar. Na tem mestu obema še enkrat iskrena hvala za vse, kar sta storila za mlade in klub. Na prvi uradni domači tekmi ju bomo še enkrat povabili medse in se jima še javno zahvalili za vse storjeno.

Sprva igralec, potem trener

O letih v KK Krka pa smo se pogovarjali s Simonom Jerajem. „Pred enajstimi leti smo začeli konkretno sodelovanje, prej sem tri leta deloval še v šoli košarke. V tem času je bilo torej 11 selekcij, preko 250 igralcev s katerimi sem konkretno sodeloval, preko 400 odigranih tekem, 17 let trenerstva“ uvodoma pove Jeraj, ki je s košarko začel v 5. razredu, igral jo je, v klub ga je pripeljal takratni trener Marko Jug. Simon je začel šolanje na ekonomski gimnaziji, šoli je dal prednost, pri sebi pa spoznal, da lahko prek trenerstva ostane v košarki. Začel je na OŠ Bršljin, kjer mu je priložnost dal Andrej Bukovec v ekipi ŠKL, potem pa nadaljeval v šoli košarke.
 
Pedagoški pristop

„Pri delu z mladimi sem vedno zagovarjal pedagoški pristop. Vedel sem, da je košarka eden od razlogov oz .elementov, zakaj prihajajo mladi na trening. Statistika pa je taka, da se od npr. generacije 15 fantov, na koncu resno s košarko lahko ukvarjata npr. dva, trije. To sem dal hitro vedeti tudi ambicioznim staršem z namenom da bi razumeli košarka tudi vse ostalo. Trdil sem da lahko košarka oziroma šport prispevata veliko za življenje na sploh: naučiš se vztrajnosti, borbenosti, točnosti, timskosti, (so)odgovornosti... To so vrednote, ki sem jih vedno zagovarjal. Kot trener sem bil strog, vendar dosleden. Z ekipo smo postavili pravila, ki so veljala za vse in brez katerih v športu ne gre. Šele ko smo ta pravila osvojili smo se lotili resnega treniranja. Želja  je bila vedno jasna: učiti otroke kvalitetne košarke in za življenje – da so napredovali kot igralci in osebnostno,“ pojasni Jeraj svojo filozofijo.

„Delo trenerja sem opravljal zavzeto, košarke je bila in ostaja moja velika strast, ki sem so je trudil prenesti tudi na igralce - da se zaljubijo v šport, njegove vrednote in zdrav stil življenja.“ dodaja in pravi, da kot mlad trener brez nujnih izkušenj nehote precej loviš rezultat, potem pridejo v ospredje tudi ostali cilji.  „Bistveno je, da mladi razvijajo pozitiven pristop do življenja, soigralcev... V ospredje smo vedno postavljali tudi šolo. Šport je aktivnost, kjer ti lahko ena poškodba vse obrne na glavo, zato brez izobrazbe ne gre! Tudi zato so mi igralci vsak mesec prinašali ocene, o njih smo se pogovarjali, naredili načrte kako stvari izboljšati“ še izvemo od Simona, ki je praviloma vodil selekcijo U12 oz. U13. „Na teden smo imeli po tri, štiri treninge, znotraj toliko aktivnosti sem čutil da poleg službe in družine, lahko na treningu še vedno dajem svoj maksimum. Sem pa rad delal s temi fanti, ker so bili v tej starosti še neizoblikovani in sem jim lahko postavil temelje,“ še pove Jeraj, ki je v svoji karieri osvojil kar tri naslove državnega prvaka, dvakrat je igral finale. „Prve generacije so bile precej bolj samostojne, pri današnjih pa je tako, da jim je precej v naročje položeno. Zato je treba več motivacije, da bodo začutili svoje meje. Zato se mi zdi izrednega pomena, da se mladina danes ukvarja s športom ali npr. glasbo, kjer mora prevzeti nekaj odgovornosti za svoj nastop, vztrajati, se potruditi in iti nekoliko čez sebe,“ strne svoje opažanja Jeraj.

Zdaj se posveča službi in družini. „Začutil sem, da je nastopilo tisto obdobje, ko se moram še bolj posvetiti družini,“ pove ponosni oče dveh otrok in mož. Zadovoljstvo čuti ko vidi da je nekaterim igralcem uspelo in so postali profesionalni košarkarji, prav tako je vesel ko v službi in na ulici često srečuje mlade, ki jih je treniral v KK Krka.
 
KK Krka mi je ogromno dal
 
„Vesel sem, ko vidim, da so zrasli v pozitivne osebnosti,“ poudari Jeraj, ki je vodja v Podjetniškem inkubatorju Podbreznik. „Klub KK Krka mi je ogromno dal. Kot igralec sem imel izvrstne trenerje, kot trener pa proste roke in pravo podporo pri delu. Klubu želim vse dobro, uspešno delovanje in razvoj, ostajam podpornik in navijač! Še posebej pa bi se ob tej priložnosti zahvalil tudi ženi Maji in nasploh družini, ki so me v vseh teh letih podpirali pri trenerstvu, se odrekali prostim popoldnevom in vikendom in bili moji najzvestejši navijači,“ sklene Simon, ki mu, tako kot Mateju kličemo: hvala in vedno dobrodošla med nami!